Vedno bolj postajam prepričana, da odrasli, z vsemi strokavnjaki vred, pravzaprav ne vemo, kako se otroci učijo in kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da se odvije učinkovit učni proces. Če bi otroke zares poznali, potem bi bile šole drugačne, pouk v njih pa bi potekal na zelo drugačen način. Naj ponazorim s konkretnima primeroma.
Odrasli se učimo, kadar iz takšnega ali drugačnega razloga začutimo oz. spoznamo, da določeno znanje potrebujemo (te potrebe so vezane na osebne danosti in danosti kulture in časa v katerm živimo). Ko sem si pred leti, po študiju zgodovine v Ljubljani, močno želela študirati veroizpovedi na Amstrdamski univerzi, sem se v ta namen morala naučiti nizozemščine. Konec meseca maja sem prišla na Nizozemsko in neskončno sem si želela, da s študijem začnem že septembra. Torej sem morala pohiteti. Nizozemščine sem se naučila v pičlih treh mesecih . Motivacija, ki pa ni izhajala in zanimanja za jezike (čeprav imam jezike zelooo rada in nizozemščino sem s časom močno vzljubila), je bila pač velika ;-).
Pri otrocih gredo stvari drugače. Zanimanja za znanje, ki ga učni načrti in šole zahtevajo, praviloma ne čutijo (govorim na splošno in ne o posameznih otrokih in učnih temah). Zato je snov potrebno zaviti v igro in področje ali temo, ki je otroku blizu. Tako smo se danes pri matematiki igrali gozdarje. Sin je bil gozdar, jaz pa lesno-predelovalna tovarna 😜, ki je pri njem naročala les, natančno izmerjen in nažagan na hlode. Glavni 'pripomoček' je bil traktor Massey Fergusson (tu se še jaz kaj novega naučim 😉), s katerim je sin dovažal hlode. Merjenje in računanje dolžin je šlo kot po maslu 😀. Potem nam je pa še glavni gozdar šef, veverica Lumf, razložil, zakaj je tako pomembno, da so gozdarji in mizarji tako zelo natančni, pri čemer smo izdelali mizo in stole za našega Mini crkljančka in mu na koncu še skuhali kosilo. Res je, pri merjenju moramo biti zelooo natančni, drugače miza in stol nista stabilna in če se Mini crkljanček vsede na stol, pade na rit, kar pa ni zaželeno 😁. Skratka, tako nekakoooo....
Uporabljali pa smo Cuisenairove paličice, material, ki otroku zelo pomaga, da snov dojame na kar se da konkreten in aktiven način.
Odrasli se učimo, kadar iz takšnega ali drugačnega razloga začutimo oz. spoznamo, da določeno znanje potrebujemo (te potrebe so vezane na osebne danosti in danosti kulture in časa v katerm živimo). Ko sem si pred leti, po študiju zgodovine v Ljubljani, močno želela študirati veroizpovedi na Amstrdamski univerzi, sem se v ta namen morala naučiti nizozemščine. Konec meseca maja sem prišla na Nizozemsko in neskončno sem si želela, da s študijem začnem že septembra. Torej sem morala pohiteti. Nizozemščine sem se naučila v pičlih treh mesecih . Motivacija, ki pa ni izhajala in zanimanja za jezike (čeprav imam jezike zelooo rada in nizozemščino sem s časom močno vzljubila), je bila pač velika ;-).
Pri otrocih gredo stvari drugače. Zanimanja za znanje, ki ga učni načrti in šole zahtevajo, praviloma ne čutijo (govorim na splošno in ne o posameznih otrokih in učnih temah). Zato je snov potrebno zaviti v igro in področje ali temo, ki je otroku blizu. Tako smo se danes pri matematiki igrali gozdarje. Sin je bil gozdar, jaz pa lesno-predelovalna tovarna 😜, ki je pri njem naročala les, natančno izmerjen in nažagan na hlode. Glavni 'pripomoček' je bil traktor Massey Fergusson (tu se še jaz kaj novega naučim 😉), s katerim je sin dovažal hlode. Merjenje in računanje dolžin je šlo kot po maslu 😀. Potem nam je pa še glavni gozdar šef, veverica Lumf, razložil, zakaj je tako pomembno, da so gozdarji in mizarji tako zelo natančni, pri čemer smo izdelali mizo in stole za našega Mini crkljančka in mu na koncu še skuhali kosilo. Res je, pri merjenju moramo biti zelooo natančni, drugače miza in stol nista stabilna in če se Mini crkljanček vsede na stol, pade na rit, kar pa ni zaželeno 😁. Skratka, tako nekakoooo....
Uporabljali pa smo Cuisenairove paličice, material, ki otroku zelo pomaga, da snov dojame na kar se da konkreten in aktiven način.