Moj prvošolec, ki ga šolam na domu, ima motnjo pozornosti. Ima klasične znake: fizični nemir, nezmožnost koncentracije na teme, ki ga ne zanimajo, zelo nizek nivo tolerance frustracij, impulzivnost, nepotrpežljivost, težko izpelje neko zadolžitev do konca, ker ga vmes zmoti nešteto drugih stvari, težko zaspi, glava polna misli in telo, polno občutkov. Poleg tega je visoko občutljiv, prdvsem na na zvok in dotik (nagneteni prostori in volneni puloverji odpadejo 😉). A če z otrokom znaš delati, če njegovi naravi prilagodiš svoj stil življenja, vse te simptome v veliki meri lahko drastično zmanjšaš. Šnd to možnost vsekakor ponuja. Mi smo jo izkoristili 😊.Moj razumni prvošolec ima tudi strah pred delanjem napak. To se je jasno kazalo že v zgodnjem otroštvu, kadar je npr. razbil kozarec. Strašen jok in naslednje besede:"Mami, zakaj je to tako grozno, če kaj uničiš?" Pa moj odgovor: "Saj sploh ni grozno. To se kdaj pa kdaj pripeti vsakomur. Pridi, bova skupaj pospravila." On pa kar:"Bogiiii kozarec.!!!" 😢
Podobno se dogaja pri učenju. Včeraj sva malo risala, pa malo spoznavala besede. Vprašala sem sina, če bi znal napisati besedo VLAK. No, zataknilo se je že pri črki V, in kadar sin nečesa ne zna, se začne zvirati in zafrkavati, režati, napiše 'kr neki', ali počečka cel list in se pri tem smeji in 'gunca afne'🤪. Takrat učenje po navadi prekinem, kot da ni nič. Oh, jaz moram nekaj popit. Žejna sem. Včeraj pa sem rekla:"Ej, meni se ne da več. A se gremo igrat s psi?" Itak vsi za. In norimo po dnevni. Nato se naenkrat ustavim in rečem: "Hej, K...., jaz pa na tebi vidim črko V!" "Kje?" zakliče. "Poglej, tvoja roka.Tako si jo držal." In upognem svojo roko tako, da se oblikuje V. "Pa res!" navdušeno vzklikne. "Kaj pa tole?" in upogne nogo v kolenu, da nastane črka v, a narobe obrnjena. Potem pa doda:"Če pa dam še mojo roko takole, pa nastane A." pri čemer komaj lovi ravnotežje, na koncu pa se zvrne na tla. Nekaj minut nadaljujeva z raličnimi telesnimi pozami in raziskujeva, katere črke lahko oblikujeva z najinimi telesi. Potem pa kar naenkrat vstane in reče:"Grem sedaj napisat VLAK." In napiše ga prav vzorno. Črke stojijo po konci, so enako velike in ravno prav široke😃.
Če bi moj sin hodil v šolo, bi znorela oba: on in učiteljica. Po besedah mojega tasta, ki je otroški klinični psihiater, bi moral imeti odločbo. Podobno, kot njegov očka, ki so ga imeli za najbolj neumnega in težavnega otroka na šoli. Pa je na koncu oš, po mučnih bojih z učitelji in mučnem učenju, bil najboljši v njihovi regiji. Vsi so bili šokirani. Pa študij je tudi končal cum laude, to pomeni, da je bil najboljši v svojem letniku.
Torej, otroci z učnimi težavami niso neumni. Le drugačne pristope potrebujejo. To zagotovo hočem nuditi tudi svojemu sinu; zato, da mu olajšam njegov učni proces. Ampak, a je zato kaj bolj poseben? No, zame že, enostavno zato, ker je moj🥰. Kaj pa v smislu vpliva v družbi? Bo zaradi svojih posebnosti pomembno vplival na dogajanje v družbi? Nimam pojma in mi je vseeno. To je njegova življenjska pot, po kateri bo hodil on in ne jaz. Otroci z najrazličnejšimi motnjami in težavami niso nič bolj posebni, kot 'navadni' otroci. Samo težje jim je znotraj šolskega sistema. In oni so pika na i, da se bomo odrasli potrudili, da se ta bedni (sorry izrazu) šol. sistem že enkrat spremeni. Ker oni nujno potrebujejo individualiziranepristope. Podobno, ko sem opisala zgoraj, pač prilagojeno naravi posameznega otroka.
Drugače pa si VSI otroci, z učnimi težavami in posebnimi potrebami ali brez, zaslužijo individualiziran pristop poučevanja. Zato, ker je to človekova/otrokova pravica. Da se učiš na način, ki se prida tvoji notranji naravi; da jo lahko razviješ, da izboljšaš svoje šibke plati in dodobra razviješ svoje močne plati. Da postaneš samostojen in avtentičen.
Podobno se dogaja pri učenju. Včeraj sva malo risala, pa malo spoznavala besede. Vprašala sem sina, če bi znal napisati besedo VLAK. No, zataknilo se je že pri črki V, in kadar sin nečesa ne zna, se začne zvirati in zafrkavati, režati, napiše 'kr neki', ali počečka cel list in se pri tem smeji in 'gunca afne'🤪. Takrat učenje po navadi prekinem, kot da ni nič. Oh, jaz moram nekaj popit. Žejna sem. Včeraj pa sem rekla:"Ej, meni se ne da več. A se gremo igrat s psi?" Itak vsi za. In norimo po dnevni. Nato se naenkrat ustavim in rečem: "Hej, K...., jaz pa na tebi vidim črko V!" "Kje?" zakliče. "Poglej, tvoja roka.Tako si jo držal." In upognem svojo roko tako, da se oblikuje V. "Pa res!" navdušeno vzklikne. "Kaj pa tole?" in upogne nogo v kolenu, da nastane črka v, a narobe obrnjena. Potem pa doda:"Če pa dam še mojo roko takole, pa nastane A." pri čemer komaj lovi ravnotežje, na koncu pa se zvrne na tla. Nekaj minut nadaljujeva z raličnimi telesnimi pozami in raziskujeva, katere črke lahko oblikujeva z najinimi telesi. Potem pa kar naenkrat vstane in reče:"Grem sedaj napisat VLAK." In napiše ga prav vzorno. Črke stojijo po konci, so enako velike in ravno prav široke😃.
Če bi moj sin hodil v šolo, bi znorela oba: on in učiteljica. Po besedah mojega tasta, ki je otroški klinični psihiater, bi moral imeti odločbo. Podobno, kot njegov očka, ki so ga imeli za najbolj neumnega in težavnega otroka na šoli. Pa je na koncu oš, po mučnih bojih z učitelji in mučnem učenju, bil najboljši v njihovi regiji. Vsi so bili šokirani. Pa študij je tudi končal cum laude, to pomeni, da je bil najboljši v svojem letniku.
Torej, otroci z učnimi težavami niso neumni. Le drugačne pristope potrebujejo. To zagotovo hočem nuditi tudi svojemu sinu; zato, da mu olajšam njegov učni proces. Ampak, a je zato kaj bolj poseben? No, zame že, enostavno zato, ker je moj🥰. Kaj pa v smislu vpliva v družbi? Bo zaradi svojih posebnosti pomembno vplival na dogajanje v družbi? Nimam pojma in mi je vseeno. To je njegova življenjska pot, po kateri bo hodil on in ne jaz. Otroci z najrazličnejšimi motnjami in težavami niso nič bolj posebni, kot 'navadni' otroci. Samo težje jim je znotraj šolskega sistema. In oni so pika na i, da se bomo odrasli potrudili, da se ta bedni (sorry izrazu) šol. sistem že enkrat spremeni. Ker oni nujno potrebujejo individualiziranepristope. Podobno, ko sem opisala zgoraj, pač prilagojeno naravi posameznega otroka.
Drugače pa si VSI otroci, z učnimi težavami in posebnimi potrebami ali brez, zaslužijo individualiziran pristop poučevanja. Zato, ker je to človekova/otrokova pravica. Da se učiš na način, ki se prida tvoji notranji naravi; da jo lahko razviješ, da izboljšaš svoje šibke plati in dodobra razviješ svoje močne plati. Da postaneš samostojen in avtentičen.
RSS Feed
