ali šole in starši upoštevamo razvoj otroških možganov?
Zadnje čase se precej govori o tem, da se razvoj možganov ne odvija pri vseh otrocih enako. Ne samo, da obstajajo individualne značilnosti razvoja možganov posameznega otroka, različno se razvijajo tudi možgani deklic in možgani dečkov. V nadaljevanju povzemam članek iz nizozemske spletne revije Prima- ondervijs (prima izobraževanje)- platforma za vse strokovnjake s področja izobraževanja.
Znanost je v zadnjih dvajsetih letih prišla do pomembnih odkritij glede razvoja možganov. Vemo, da se prefrontalna skorja, ki je med drugim sedež načrtovanja, sposobnosti odločanja in empatije, dokončno razvije šele po 20. letu starosti. Čeprav je vrstni red razvoja posameznih funkcij možganov v veliki meri enak, pa pri posameznikih obstajajo velike razlike glede tempa razvoja. Poleg tega ta razvoj ne poteka vedno enakomerno. Jelle Jolles, profesor nevropsihologije na VU (Vrije Universiteit) v Amsterdamu, pravi takole:« Včasih se posamezen otrok dolgo časa razvija počasi. Takrat lahko pride do razhajanja med razvojno fazo, v kateri se otrok nahaja, in zahtevami okolice. Tako starši, kot tudi šola in učitelji, morajo to upoštevati in poskrbeti za to, da so njihove zahteve primerno dozirane. Torej, da niso večje od otrokove trenutne zmožnosti.«
Geni
Nekateri možgani se na začetku hitro razvijajo, kasneje pa v razvoju stagnirajo; drugi so na začetku počasni in kasneje naredijo velik skok. Zato prof. Jolles meni, da današnji izobraževalni sistem premalo upošteva individualne razlike v razvoju možganov. » Zaradi teh razlik v razvoju možganov, je pomembno to, da otrok ne 'ožigosamo': če se npr. otrok počasi uči ali pa ima ADD, se to kasneje lahko popolnoma spremeni. Čeprav so predispozicije posameznih možganov določene z geni, vplivi iz okolja določajo njihov razvoj«.
Raziskave so tudi pokazale, da talenti otroka ne postanejo očitni v zgodnjem otroštvu, temveč se razvijajo s pomočjo stimulansov iz okolice skozi celotno šolsko in študijsko obdobje. To vedenje moramo upoštevati pri vzgoji in izobraževanju otrok. Tako trdi profesor Jolles. Zelo jasen je tudi glede razprave o tem ali se stvari naučimo ali pa so prirojene:« Geni določijo človekove zmožnosti, okolica pa določi, kateri talenti se bodo uresničili in do katere mere se bodo izrazili. Samo pomislite na stimulativno okolje, ki ga ustvarijo starši in učitelji, kako otroku nudijo spodbudo in navdih.«
Možgani deklic in možgani dečkov
Kot da razlike med v razvoju posameznih otrok ne bi bile dovolj, so raziskave pokazale tudi, da se možgani deklic in dečkov razvijajo različno. »To dejstvo nosi velike posledice za konkretno izobraževanje. Večina deklic se na določenih področjih – zagotovo na področju jezika in komunikacije- razvija hitreje od dečkov. V možganih se, v času nižje osnovne šole, razvijajo kompleksne sposobnosti delovanja. Predvsem dečke začnejo zanimati rolke in kolesa. Možgani vzpodbujajo otroke h gibanju, ampak učitelj reče:«Sedite pri miru! Umirite se!«
Talenti so v bistvu potenciali: to kar lahko posameznik popolnoma razvije. Profesor Jolles pravi:« Ti talenti so precej bolj obsežni in otroci za njihov razvoj niso dovolj spodbujani. V šoli poudarek leži na jeziku: tiste otroke, ki so dobri na tem področju, kmalu vidimo kot talentirane. Nekateri otroci pa so dobri ravno v stvareh, za katere v šolah ni prostora. V mislih imam npr. motorični in prostorski vpogled.«
Zahteve okolice
»Vzemimo primer samostojnega učenja v razredu. Učitelj bo opazil, da tega niso sposobni vsi učenci. To sploh ni čudno, kajti otroški možgani še vedno shranjujejo izkušnje. Raziskave so pokazale, da so za avtomatizacijo določenih rutin potrebna leta in leta. Zato ni realno pričakovati, da bo otrok reagiral tako, kot pričakujejo odrasli. Otroci, ki jih doleti ta smola, da nimajo staršev in učiteljev, ki bi jim bili sposobni ali pripravljeni nuditi podporo, strukturo in primerno (po) uče(va)nje, imajo veliko več možnosti, da razvijejo motnje učenja ali obnašanja. Šola in starši imajo odgovornost, da ustvarijo optimalne okoliščine za razvoj otroka.«
Prevedla Gita Mateja de Laat
25.11.2013
Znanost je v zadnjih dvajsetih letih prišla do pomembnih odkritij glede razvoja možganov. Vemo, da se prefrontalna skorja, ki je med drugim sedež načrtovanja, sposobnosti odločanja in empatije, dokončno razvije šele po 20. letu starosti. Čeprav je vrstni red razvoja posameznih funkcij možganov v veliki meri enak, pa pri posameznikih obstajajo velike razlike glede tempa razvoja. Poleg tega ta razvoj ne poteka vedno enakomerno. Jelle Jolles, profesor nevropsihologije na VU (Vrije Universiteit) v Amsterdamu, pravi takole:« Včasih se posamezen otrok dolgo časa razvija počasi. Takrat lahko pride do razhajanja med razvojno fazo, v kateri se otrok nahaja, in zahtevami okolice. Tako starši, kot tudi šola in učitelji, morajo to upoštevati in poskrbeti za to, da so njihove zahteve primerno dozirane. Torej, da niso večje od otrokove trenutne zmožnosti.«
Geni
Nekateri možgani se na začetku hitro razvijajo, kasneje pa v razvoju stagnirajo; drugi so na začetku počasni in kasneje naredijo velik skok. Zato prof. Jolles meni, da današnji izobraževalni sistem premalo upošteva individualne razlike v razvoju možganov. » Zaradi teh razlik v razvoju možganov, je pomembno to, da otrok ne 'ožigosamo': če se npr. otrok počasi uči ali pa ima ADD, se to kasneje lahko popolnoma spremeni. Čeprav so predispozicije posameznih možganov določene z geni, vplivi iz okolja določajo njihov razvoj«.
Raziskave so tudi pokazale, da talenti otroka ne postanejo očitni v zgodnjem otroštvu, temveč se razvijajo s pomočjo stimulansov iz okolice skozi celotno šolsko in študijsko obdobje. To vedenje moramo upoštevati pri vzgoji in izobraževanju otrok. Tako trdi profesor Jolles. Zelo jasen je tudi glede razprave o tem ali se stvari naučimo ali pa so prirojene:« Geni določijo človekove zmožnosti, okolica pa določi, kateri talenti se bodo uresničili in do katere mere se bodo izrazili. Samo pomislite na stimulativno okolje, ki ga ustvarijo starši in učitelji, kako otroku nudijo spodbudo in navdih.«
Možgani deklic in možgani dečkov
Kot da razlike med v razvoju posameznih otrok ne bi bile dovolj, so raziskave pokazale tudi, da se možgani deklic in dečkov razvijajo različno. »To dejstvo nosi velike posledice za konkretno izobraževanje. Večina deklic se na določenih področjih – zagotovo na področju jezika in komunikacije- razvija hitreje od dečkov. V možganih se, v času nižje osnovne šole, razvijajo kompleksne sposobnosti delovanja. Predvsem dečke začnejo zanimati rolke in kolesa. Možgani vzpodbujajo otroke h gibanju, ampak učitelj reče:«Sedite pri miru! Umirite se!«
Talenti so v bistvu potenciali: to kar lahko posameznik popolnoma razvije. Profesor Jolles pravi:« Ti talenti so precej bolj obsežni in otroci za njihov razvoj niso dovolj spodbujani. V šoli poudarek leži na jeziku: tiste otroke, ki so dobri na tem področju, kmalu vidimo kot talentirane. Nekateri otroci pa so dobri ravno v stvareh, za katere v šolah ni prostora. V mislih imam npr. motorični in prostorski vpogled.«
Zahteve okolice
»Vzemimo primer samostojnega učenja v razredu. Učitelj bo opazil, da tega niso sposobni vsi učenci. To sploh ni čudno, kajti otroški možgani še vedno shranjujejo izkušnje. Raziskave so pokazale, da so za avtomatizacijo določenih rutin potrebna leta in leta. Zato ni realno pričakovati, da bo otrok reagiral tako, kot pričakujejo odrasli. Otroci, ki jih doleti ta smola, da nimajo staršev in učiteljev, ki bi jim bili sposobni ali pripravljeni nuditi podporo, strukturo in primerno (po) uče(va)nje, imajo veliko več možnosti, da razvijejo motnje učenja ali obnašanja. Šola in starši imajo odgovornost, da ustvarijo optimalne okoliščine za razvoj otroka.«
Prevedla Gita Mateja de Laat
25.11.2013
