pogled slovenskih šol na šolanje na domu
18. 8. 2013 je bil v Nedelu objavljen članek na temo šolanja na domu z naslovom Starši in šole o izobraževanju na domu. Iz članka je moč jasno razbrati, kako učitelji in drugi šolski delavci razmišljajo o šolanju na domu. Dokaj negativno. V aprilu je MIZŠ šolam namreč poslalo anketo s katero je želelo:«... pridobiti mnenja šol glede ustreznosti izobraževanja na domu z vidika učne uspešnosti, razporeditve izpitnih rokov, morebitnih omejitev pravice in možnosti, da bi se ti učenci lahko udeleževali določenih dejavnosti, ki jih organizira šola. Na podlagi odgovorov šol bodo potem presojali, ali je sedanji način v zakonu o osnovni šoli primeren oziroma ali dovolj ščiti učenčeve koristi.« (Nedelo, 26.5. 2013). Naj na kratko povzamem rezultate ankete.
· Šolarji na domu so prikrajšani pri pridobivanju socialnih veščin, zatorej so slabo socializirani.
· Šolarji na domu so prikrajšani pri uresničevanju ciljev pri vzgojnih predmetih in okoljski vzgoji.
· Šolarjem na domu manjkala razlaga učiteljev, predvsem pri slovenščini in naravoslovnih predmetih.
· Preverjanje znanja šolarjev na domu ni ustrezno urejeno. Potrebno bi bilo preverjati znanje vseh ali vsaj večine predmetov po predmetniku posameznega razreda. Večina šol si tudi želi, da bi se znanje učencev preverjalo po krajših obdobjih večkrat med šolskim letom.
· Pravico do šolanja na domu bi bilo potrebno omejiti in zaostriti pogoje za možnost šolanja na domu.
· Straši bi morali bolj natančno opredeliti razloge, ki botrujejo njihovi odločitvi za šolanje svojega otroka doma.
· Šole si želijo, da bi se uvedel enotni državni pisni izpit za preverjanje znanja na domu šolajočih se učencev, ter da bi bila ta možnost zaradi količine predmetov in zahtevnosti omogočena le učencem do 6. razreda.
· Šole menijo, da bi morali šolanje na domu izvajati le učitelji, in ne kdorkoli.
· Šole menijo, da se status šolanja na domu izrablja s strani tistih staršev, ki svoje otroke vpišejo v kako drugo šolo, katere naša država ne priznava.
SVOBODA POSAMEZNIKA vs. NEZAUPANJE ŠOL DO ŠOLANJA NA DOMU
Kot straša, ki šola na domu in imam veliko opravka s šolo, me rezultati ankete postavijo v neprijeten položaj, saj je iz njih razvidno, da šole šolanja na domu večinoma ne odobravajo. Na dan mi prikličejo latenten občutek jeze in iritacije, ki mu botruje pokoviteljski odnos uradnih inštitucij (vrtec in šola) do moje sposobnosti vzgoje in izobraževanja lastnih otrok. Odnos torej ni enakovreden. Kot starš sem tudi a priori odvisna od šole, saj nimam druge izbire kot to, da otroka poučujem po javno veljavnem učnem načrtu, ki ga, v kolikor bi imela možnost svobodne izbire, zagotovo ne bi izbrala. V nekaterih drugih zahodnoevropskih deželah starši lahko izbirajo med različnimi učnimi načrti. Starši torej nimajo nekega tesnega odnosa s šolo, znanje otrok pa se preverja na posebni državni inštituciji. Tako imajo starši veliko večjo svobodo pri poučevanju svojega otroka (glede načina poučevanja, za otroka najbolj primerenega učnega načrta, tempa učenja itd.). Kljub temu pa je šolanje na domu v Sloveniji zakonsko dobro urejeno in staršem pušča precejšnjo svobodo pri poučevanju svojih otrok. Če bi država spremenila zakonodajo o šolanju na domu v smeri, ki jo nakazujejo mnenja in želje šol, bi to pomenilo korak nazaj glede demokratičnosti naše dužbe in svobode posameznika na splošno.
Država in šole seveda trdijo, da bi pravico do šolanja na domu omejile zgolj in samo v korist otroka. Vendar, če se država boji, da bi nekateri starši zlorabili šolanje na domu v škodo svojih otrok, potem naj naredi mehanizme za preprečevanje zlorab otrok, ki mimogrede že obstajajo, bolj učinkovite, ne pa, da skuša kratiti in omejevati starševsko pravico do vzgoje in izobraževanja svojih otrok pod pretvezo zaščite otrok. Tako bodo koristi otrok zaščitene, svoboda in pravice staršev pa nedotaknjene. In vsi bi bili bolj ali manj zadovolnji. Ali pač?
Ne morem se namreč znebiti občutka nezaupanja do izobraževalne sposobnosti staršev, ki veje iz rezultatov, na začetku članka omenjene, ankete. Mislim, da je ta strah odveč, saj se za šolanje na domu, po mojih izkušnjah, odločamo predvsem starši, ki čutimo globoko predanost zadani nalogi. Šolanje otroka namreč ni 'mačji kašelj' in starši se nanj temeljito pripravimo. Tudi tuje raziskave so pokazale, da šolarji na domu na akademskem področju dosegajo zelo dobre rezultate. Če so (bodo) slovenski šolarji na domu tako uspešni kot njihovi vrstniki iz tujine, pa bo mogoče dognati šele čez desetletje ali dve, ko (če) bo šolanje na domu tudi pri nas postalo ustaljena praksa, na podlagi katere bo mogoče ustvariti objektivno podobo šolanja na domu v Sloveniji.
ŠE NEKAJ BESED O SLOVITI SOCIALIZACIJI
Vsi, ki imamo, na tak ali drugačen način, opravka s šolanjem na domu, vemo, da je med ljudmi največji kamen spotike glede te oblike izobraževanja, ravno socializacija šolarjev na domu. To so pokazali tudi rezultati omenjene ankete. Prva pripomba šol je namreč bila prav domnevno slaba socializacija šolarjev na domu.
Najprej je potrebno napisati, da socializacija ni najbolj jasno razumljen pojem - govorim seveda z vidika laikov. V najboljšem primeru je razumljena kot kontinuiran proces, preko katerega posameznik razvije osebno identiteto in se nauči in posvoji vrednote, norme in vzorce obnašanja, ki jih določa družbeno okolje, v katerem živi. Če malo 'poguglamo' socializacijo, kmalu odkrijemo, da je na internetu (slovenske strani) v glavnem govora o socializaciji psov. Zanimivo, ali ne? Pogovorov o socializaciji ni. Debat o socializaciji ni. Zakaj? Morda zato, ker sploh nimamo pojma o tem, kaj socializacija je? In smo prepričani, da se socializacija zgodi avtomatično, ko daš otroka v vrtec ali šolo.
Mislim, da je resnično prišel čas, da se ljudje začnejo zavedati, kaj socializacija sploh je. Naj najprej napišem, kaj socializacija ni. Socializacija ni druženje s sovrstniki. Socializacija ni nekaj, kar se avtomatično zgodi, ko otroka postaviš v skupino enako starih otrok. Otroci se med druženjem in bivanjem v skupinah ne naučijo zdravih medčloveških odnosov. Ne naučijo se reševanja konfliktov. Ne naučijo se resnične samozavesti in zaupanja vase. Ne naučijo se biti socializiran posameznik. Res pa je, da se otoci naučijo oz. ponotranjijo ali prevzamejo vrednote in vzorce obnašanja, kot jih narekuje današnja prevladujoča pop kultura; od načina komunikacije drug z drugim, načina obnašanja, oblačenja, poslušanja določene glasbe do odnosa do samega sebe, drugih ljudi in sveta na sploh. Torej, da bi ugotovili, kako so naši otroci (in naše generacije v preteklosti) 'socializirani', se moramo zgolj malček ozreti okoli sebe; ozreti na kvaliteto družbenega življenja in psihofizčno stanje ljudi.
To kar opisujem je negativna socializacija, ki se dogaja v šolah in ki ji botruje 'kultura sovrstnikov', dandanašnji popolna kopija pop kulture. Vsak, ki vsaj malo pozna človekov psihološki ustroj, se zaveda pomena čustvene navezanosti med ljudmi, tudi znotraj 'kulture sovrstnikov', ki daje osnovo medsebojnim odnosom. Ta navezanost se vzpostavi takoj po rojstvu otroka, če ne že prej; med njim in mamo in počasi se ta krog oseb, na katere se otrok navezuje, veča. Ravno ta čustvena navezanost otroka daje odraslim možnost in priložnost, da otroka vzgajajo, izobražujejo in spremljajo v njegovem življenju. Problem pa je v tem, da otroci že zelo zgodaj vstopijo v vrstniške skupine (vrtec in šola), kjer preživijo večino svojega časa. Tako se čustveno navezovanje na starše in druge pomembne odrasle prekine ali v najboljšem primeru oslabi in otroci se začnejo navezovati drug na drugega. Drug drugemu postanejo zgled od katerega se učijo; otroci tako rekoč vzgajajo otroke. Rezultat je infantilizacija družbe, kateri smo priča. Najvišje vrednote so uspeh, materialno bogastvo in užitek, namesto prevzemanja odgovornosti in življenjske modrosti. Še praktičen primer 'socializacije'. Pred dnevi smo bili na bazenu. Zraven nas je bila skupina osnovnošolcev (!), ki so se veselo, sicer na 'skrivaj' (mladostnikom pod 16 letom je prepovedano točiti alkohol), nalivali z alkoholom in kadili cigarete. Pogovarjali so se o tem, kako bodo 'najebali', če jih bodo odkrili in kovali načrte, kako bodo naslednji dan šli na drug bazen, kjer se ga bodo na mrtvo napili. Kje se otroci tega učijo? V šolah? Doma? Vsekakor imajo povsod obilo priložnosti, da kopirajo opisano obnašanje, za katerega vsekakor ne moremo reči, da je rezultat resnične socializacije. Sedaj pa k resnični socializaciji.
Socializacija je notranji psihološki proces, ki se odvija v človeku od njegovega rojstva naprej, preko katerega posameznik razvija potrebne socialne veščine. Kaj pa so socialne veščine? To so veščine, ki človeku omogočajo harmonično in konstruktivno sobivanje z drugimi ljudmi. Za to mora biti posameznik sposoben nadzorovanja lastnih notranjih impulzov, kadar je soočen z drugačnimi potrebami in željami drugih. Pripravljen mora biti poslušati druge in se celo zanimati za njihovo 'zgodbo'. Mora se znati vživeti v kožo drugega. Če je posameznik vsega tega sposoben, spontano sledita prijaznost in spoštovanje drugih. Poleg tega mora biti posameznik voljan priznavati lastno omejenost in napake in se iz njih učiti. Morda najpomebnejša socialna veščina pa je orientiranost posameznika v 'skupno dobro', na podlagi pridobljene modrosti, in ne zgolj v 'skrb za lastno rit'. Hkrati z vsem naštetim, pa mora posameznik poznati samega sebe in tako biti zvest tudi samemu sebi. Te socialne vrline pa ne 'padejo kar iz neba' oz. se jih ne naučimo v šoli, temveč so rezultat psihološkega procesa, torej zrelosti. Ta proces, da bi se zgodil, ne zahteva samo šolskega okolja in izkušnje druženja s sovrstniki, temveč tudi druge življenjske situacije. Torej, šolska izkušnja otroka predstavlja le mali delček socializacije. Res pa je, da dandanašnji otroci večino časa preživijo v šolah oz. znotraj skupin enako starih otrok, zato, po mojem mnenju, ne dobijo dovolj priložnosti za resnično, pravo socializacijo. Nasprotno, pa lahko šolarji na domu dobijo veliko več priložnosti za učenje socialnih veščin, ki jih zahtevajo različne življenjske situacije. Ker smo starši, ki šolamo na domu, največkrat soočeni z očitki, češ da se naši otroci nezadovoljivo socializirajo, so v tujini naredili številne raziskave glede socializacije šolarjev na domu, in rezultati so bili zelo pozitivni.
Lahko rečem, da trditev slovenskih šol, da so šolarji na domu prikrajšani za možnost pridobivanja socialnih veščin, sploh ne drži. Na podlagi pičlih izkušenj, ki jih šole imajo s šolarji na domu, so te trditve popolnoma neosnovane, kajti pečat njihovi izkušnji dajejo posamezne družine, katerih način življenja itd. določa odnos med šolo in družino. Na podlagi kratkega časa, ki ga učiteljica preživi s šolarjem na domu, nikakor ne more soditi o zadostnosti otrokovih socialnih veščin. Raziskave so pokazale, da je šolanje na domu za razvoj socialnih veščin pozitivno. Verjamem pa, da so šolarji na domu, nevajeni šolskega okolja in učiteljice sramežljivi in negotovi takrat, ko morajo na izpit ali ob podobnih priložnostih. Veliko otrok je namreč v novi, nepoznani ali redki situaciji pač sramežljivih in negotovih, kar je s psihološkega vidika (za mlajšega otroka) celo dober znak. Potem je tu še vprašanje ali učiteljica (e), ki je (so) prisotna(e) na izpitu oz. obisku šole, zna(jo) primerno vzpostaviti stik s šolarjem na domu, da se le-ta v njeni/njihovi prisotnosti počuti varnega (predvsem pomembno za manjše otroke).
Kot ste videli je fenomen socializacije izredno zapleten proces, ki je odvisen od mnogih faktorjev in ne samo od količine druženja z vrstniki v šolah. Zato sem mnenja, da bi bilo poleg tega, da se pod drobnogled vzame zgolj socializacijo šolajev na domu, potrebno pod drobnogled vzeti tudi socializacijo na sploh, 'socializacijo' v šolah, in to, kako socializirane posameznike 'proizvajajo' šole, ki so domnevno najbolj potrebne za socializacijo otroka.
Gita Mateja de Laat
· Šolarji na domu so prikrajšani pri pridobivanju socialnih veščin, zatorej so slabo socializirani.
· Šolarji na domu so prikrajšani pri uresničevanju ciljev pri vzgojnih predmetih in okoljski vzgoji.
· Šolarjem na domu manjkala razlaga učiteljev, predvsem pri slovenščini in naravoslovnih predmetih.
· Preverjanje znanja šolarjev na domu ni ustrezno urejeno. Potrebno bi bilo preverjati znanje vseh ali vsaj večine predmetov po predmetniku posameznega razreda. Večina šol si tudi želi, da bi se znanje učencev preverjalo po krajših obdobjih večkrat med šolskim letom.
· Pravico do šolanja na domu bi bilo potrebno omejiti in zaostriti pogoje za možnost šolanja na domu.
· Straši bi morali bolj natančno opredeliti razloge, ki botrujejo njihovi odločitvi za šolanje svojega otroka doma.
· Šole si želijo, da bi se uvedel enotni državni pisni izpit za preverjanje znanja na domu šolajočih se učencev, ter da bi bila ta možnost zaradi količine predmetov in zahtevnosti omogočena le učencem do 6. razreda.
· Šole menijo, da bi morali šolanje na domu izvajati le učitelji, in ne kdorkoli.
· Šole menijo, da se status šolanja na domu izrablja s strani tistih staršev, ki svoje otroke vpišejo v kako drugo šolo, katere naša država ne priznava.
SVOBODA POSAMEZNIKA vs. NEZAUPANJE ŠOL DO ŠOLANJA NA DOMU
Kot straša, ki šola na domu in imam veliko opravka s šolo, me rezultati ankete postavijo v neprijeten položaj, saj je iz njih razvidno, da šole šolanja na domu večinoma ne odobravajo. Na dan mi prikličejo latenten občutek jeze in iritacije, ki mu botruje pokoviteljski odnos uradnih inštitucij (vrtec in šola) do moje sposobnosti vzgoje in izobraževanja lastnih otrok. Odnos torej ni enakovreden. Kot starš sem tudi a priori odvisna od šole, saj nimam druge izbire kot to, da otroka poučujem po javno veljavnem učnem načrtu, ki ga, v kolikor bi imela možnost svobodne izbire, zagotovo ne bi izbrala. V nekaterih drugih zahodnoevropskih deželah starši lahko izbirajo med različnimi učnimi načrti. Starši torej nimajo nekega tesnega odnosa s šolo, znanje otrok pa se preverja na posebni državni inštituciji. Tako imajo starši veliko večjo svobodo pri poučevanju svojega otroka (glede načina poučevanja, za otroka najbolj primerenega učnega načrta, tempa učenja itd.). Kljub temu pa je šolanje na domu v Sloveniji zakonsko dobro urejeno in staršem pušča precejšnjo svobodo pri poučevanju svojih otrok. Če bi država spremenila zakonodajo o šolanju na domu v smeri, ki jo nakazujejo mnenja in želje šol, bi to pomenilo korak nazaj glede demokratičnosti naše dužbe in svobode posameznika na splošno.
Država in šole seveda trdijo, da bi pravico do šolanja na domu omejile zgolj in samo v korist otroka. Vendar, če se država boji, da bi nekateri starši zlorabili šolanje na domu v škodo svojih otrok, potem naj naredi mehanizme za preprečevanje zlorab otrok, ki mimogrede že obstajajo, bolj učinkovite, ne pa, da skuša kratiti in omejevati starševsko pravico do vzgoje in izobraževanja svojih otrok pod pretvezo zaščite otrok. Tako bodo koristi otrok zaščitene, svoboda in pravice staršev pa nedotaknjene. In vsi bi bili bolj ali manj zadovolnji. Ali pač?
Ne morem se namreč znebiti občutka nezaupanja do izobraževalne sposobnosti staršev, ki veje iz rezultatov, na začetku članka omenjene, ankete. Mislim, da je ta strah odveč, saj se za šolanje na domu, po mojih izkušnjah, odločamo predvsem starši, ki čutimo globoko predanost zadani nalogi. Šolanje otroka namreč ni 'mačji kašelj' in starši se nanj temeljito pripravimo. Tudi tuje raziskave so pokazale, da šolarji na domu na akademskem področju dosegajo zelo dobre rezultate. Če so (bodo) slovenski šolarji na domu tako uspešni kot njihovi vrstniki iz tujine, pa bo mogoče dognati šele čez desetletje ali dve, ko (če) bo šolanje na domu tudi pri nas postalo ustaljena praksa, na podlagi katere bo mogoče ustvariti objektivno podobo šolanja na domu v Sloveniji.
ŠE NEKAJ BESED O SLOVITI SOCIALIZACIJI
Vsi, ki imamo, na tak ali drugačen način, opravka s šolanjem na domu, vemo, da je med ljudmi največji kamen spotike glede te oblike izobraževanja, ravno socializacija šolarjev na domu. To so pokazali tudi rezultati omenjene ankete. Prva pripomba šol je namreč bila prav domnevno slaba socializacija šolarjev na domu.
Najprej je potrebno napisati, da socializacija ni najbolj jasno razumljen pojem - govorim seveda z vidika laikov. V najboljšem primeru je razumljena kot kontinuiran proces, preko katerega posameznik razvije osebno identiteto in se nauči in posvoji vrednote, norme in vzorce obnašanja, ki jih določa družbeno okolje, v katerem živi. Če malo 'poguglamo' socializacijo, kmalu odkrijemo, da je na internetu (slovenske strani) v glavnem govora o socializaciji psov. Zanimivo, ali ne? Pogovorov o socializaciji ni. Debat o socializaciji ni. Zakaj? Morda zato, ker sploh nimamo pojma o tem, kaj socializacija je? In smo prepričani, da se socializacija zgodi avtomatično, ko daš otroka v vrtec ali šolo.
Mislim, da je resnično prišel čas, da se ljudje začnejo zavedati, kaj socializacija sploh je. Naj najprej napišem, kaj socializacija ni. Socializacija ni druženje s sovrstniki. Socializacija ni nekaj, kar se avtomatično zgodi, ko otroka postaviš v skupino enako starih otrok. Otroci se med druženjem in bivanjem v skupinah ne naučijo zdravih medčloveških odnosov. Ne naučijo se reševanja konfliktov. Ne naučijo se resnične samozavesti in zaupanja vase. Ne naučijo se biti socializiran posameznik. Res pa je, da se otoci naučijo oz. ponotranjijo ali prevzamejo vrednote in vzorce obnašanja, kot jih narekuje današnja prevladujoča pop kultura; od načina komunikacije drug z drugim, načina obnašanja, oblačenja, poslušanja določene glasbe do odnosa do samega sebe, drugih ljudi in sveta na sploh. Torej, da bi ugotovili, kako so naši otroci (in naše generacije v preteklosti) 'socializirani', se moramo zgolj malček ozreti okoli sebe; ozreti na kvaliteto družbenega življenja in psihofizčno stanje ljudi.
To kar opisujem je negativna socializacija, ki se dogaja v šolah in ki ji botruje 'kultura sovrstnikov', dandanašnji popolna kopija pop kulture. Vsak, ki vsaj malo pozna človekov psihološki ustroj, se zaveda pomena čustvene navezanosti med ljudmi, tudi znotraj 'kulture sovrstnikov', ki daje osnovo medsebojnim odnosom. Ta navezanost se vzpostavi takoj po rojstvu otroka, če ne že prej; med njim in mamo in počasi se ta krog oseb, na katere se otrok navezuje, veča. Ravno ta čustvena navezanost otroka daje odraslim možnost in priložnost, da otroka vzgajajo, izobražujejo in spremljajo v njegovem življenju. Problem pa je v tem, da otroci že zelo zgodaj vstopijo v vrstniške skupine (vrtec in šola), kjer preživijo večino svojega časa. Tako se čustveno navezovanje na starše in druge pomembne odrasle prekine ali v najboljšem primeru oslabi in otroci se začnejo navezovati drug na drugega. Drug drugemu postanejo zgled od katerega se učijo; otroci tako rekoč vzgajajo otroke. Rezultat je infantilizacija družbe, kateri smo priča. Najvišje vrednote so uspeh, materialno bogastvo in užitek, namesto prevzemanja odgovornosti in življenjske modrosti. Še praktičen primer 'socializacije'. Pred dnevi smo bili na bazenu. Zraven nas je bila skupina osnovnošolcev (!), ki so se veselo, sicer na 'skrivaj' (mladostnikom pod 16 letom je prepovedano točiti alkohol), nalivali z alkoholom in kadili cigarete. Pogovarjali so se o tem, kako bodo 'najebali', če jih bodo odkrili in kovali načrte, kako bodo naslednji dan šli na drug bazen, kjer se ga bodo na mrtvo napili. Kje se otroci tega učijo? V šolah? Doma? Vsekakor imajo povsod obilo priložnosti, da kopirajo opisano obnašanje, za katerega vsekakor ne moremo reči, da je rezultat resnične socializacije. Sedaj pa k resnični socializaciji.
Socializacija je notranji psihološki proces, ki se odvija v človeku od njegovega rojstva naprej, preko katerega posameznik razvija potrebne socialne veščine. Kaj pa so socialne veščine? To so veščine, ki človeku omogočajo harmonično in konstruktivno sobivanje z drugimi ljudmi. Za to mora biti posameznik sposoben nadzorovanja lastnih notranjih impulzov, kadar je soočen z drugačnimi potrebami in željami drugih. Pripravljen mora biti poslušati druge in se celo zanimati za njihovo 'zgodbo'. Mora se znati vživeti v kožo drugega. Če je posameznik vsega tega sposoben, spontano sledita prijaznost in spoštovanje drugih. Poleg tega mora biti posameznik voljan priznavati lastno omejenost in napake in se iz njih učiti. Morda najpomebnejša socialna veščina pa je orientiranost posameznika v 'skupno dobro', na podlagi pridobljene modrosti, in ne zgolj v 'skrb za lastno rit'. Hkrati z vsem naštetim, pa mora posameznik poznati samega sebe in tako biti zvest tudi samemu sebi. Te socialne vrline pa ne 'padejo kar iz neba' oz. se jih ne naučimo v šoli, temveč so rezultat psihološkega procesa, torej zrelosti. Ta proces, da bi se zgodil, ne zahteva samo šolskega okolja in izkušnje druženja s sovrstniki, temveč tudi druge življenjske situacije. Torej, šolska izkušnja otroka predstavlja le mali delček socializacije. Res pa je, da dandanašnji otroci večino časa preživijo v šolah oz. znotraj skupin enako starih otrok, zato, po mojem mnenju, ne dobijo dovolj priložnosti za resnično, pravo socializacijo. Nasprotno, pa lahko šolarji na domu dobijo veliko več priložnosti za učenje socialnih veščin, ki jih zahtevajo različne življenjske situacije. Ker smo starši, ki šolamo na domu, največkrat soočeni z očitki, češ da se naši otroci nezadovoljivo socializirajo, so v tujini naredili številne raziskave glede socializacije šolarjev na domu, in rezultati so bili zelo pozitivni.
Lahko rečem, da trditev slovenskih šol, da so šolarji na domu prikrajšani za možnost pridobivanja socialnih veščin, sploh ne drži. Na podlagi pičlih izkušenj, ki jih šole imajo s šolarji na domu, so te trditve popolnoma neosnovane, kajti pečat njihovi izkušnji dajejo posamezne družine, katerih način življenja itd. določa odnos med šolo in družino. Na podlagi kratkega časa, ki ga učiteljica preživi s šolarjem na domu, nikakor ne more soditi o zadostnosti otrokovih socialnih veščin. Raziskave so pokazale, da je šolanje na domu za razvoj socialnih veščin pozitivno. Verjamem pa, da so šolarji na domu, nevajeni šolskega okolja in učiteljice sramežljivi in negotovi takrat, ko morajo na izpit ali ob podobnih priložnostih. Veliko otrok je namreč v novi, nepoznani ali redki situaciji pač sramežljivih in negotovih, kar je s psihološkega vidika (za mlajšega otroka) celo dober znak. Potem je tu še vprašanje ali učiteljica (e), ki je (so) prisotna(e) na izpitu oz. obisku šole, zna(jo) primerno vzpostaviti stik s šolarjem na domu, da se le-ta v njeni/njihovi prisotnosti počuti varnega (predvsem pomembno za manjše otroke).
Kot ste videli je fenomen socializacije izredno zapleten proces, ki je odvisen od mnogih faktorjev in ne samo od količine druženja z vrstniki v šolah. Zato sem mnenja, da bi bilo poleg tega, da se pod drobnogled vzame zgolj socializacijo šolajev na domu, potrebno pod drobnogled vzeti tudi socializacijo na sploh, 'socializacijo' v šolah, in to, kako socializirane posameznike 'proizvajajo' šole, ki so domnevno najbolj potrebne za socializacijo otroka.
Gita Mateja de Laat
V zavihku članki najdete različne prispevke o temah, ki so relevantne za šolanje na domu.
