čisto zares o socializaciji
Kadar je govora o šolanju na domu, 'na tepeto' nujno pride tudi socializacija. Slavna, vendar nadvse skrivnostna, socializacija. Morate mi oprostiti moj cinizem, kajti problematiziranje socializacije otrok, šolanih na domu, mi že rahlo preseda. Sploh zato, ker v pogovorih, bodisi ustnih bodisi pisnih, še nikoli nisem naletela na jasno in konkretno definicijo le-te, istočasno pa nenehno poslušam, kako so šolarji na domu prikrajšani za 'zdravo' socializacijo v šolah. Kakšen psihološki proces zahteva socializacija od otroka? Kakšni čustveni in miselni procesi se v njem odvijajo zaradi socializacije? Očitno Slovenci socializacijo jemljemo kot nekaj samo po sebi umevnega, ki se zgodi, ko otrok hodi v vrtec in šolo. In ne postavljamo nobenih vprašanj.
Skratka, podala sem se na lov za socializacijo na tuje spletne strani. In, voila, na prvi strani mi vsevedni stric 'gugl' ponudi knjigo z naslovom »101 Ways to Teach Children Social Skills«, katere avtor je Lawrence E. Shapiro, Ph.D. Končno nekaj konkretnega. Tudi njegov uvod v omenjeno knjigo je precej konkreten. Takole pravi nekaj začetnih stavkov knjige.
»Zdi se, da imajo nekateri otroci socialne vreščine prirojene, medtem ko se drugi spopadajo z različnimi izzivi družbenega sprejemanja. Nakateri otroci z lahkoto vzpostavljajo prijateljstva; drugi so samotarji. Nekateri otroci posedujejo samoobvladovanje, drugi so vročekrvni. Nekateri so naravni voditelji, medtem, ko so drugi raje v ozadju.
Za mnoge aspekte socialnega razvoja se zdi, da so del otrokovega značaja, vendar je znano, da okolje lahko igra pomembno vlogo v otrokovem socialnem razvoju.« Avtor naprej piše, da se otrok lahko nauči socialnih veščin, mislim pa, da je pri tem 'pozabil' napisati, da mora biti otrok psihološko zrel za učenje le-teh. Kakorkoli, knjiga je dragocena predvsem zaradi tega, ker daje jasen vpogled v to, kaj socialne veščine sploh so. Pa jih naštejmo:
1. Družbena ozaveščenost
2. Empatija
3. Komunikacija čustev
4. Obvladovanje čustev
5. Odgovornost
6. Odločnost
7. Odločanje
8. Pozitivno mišljenje
9. Pripravljenost pomagati
10. Reševanje sporov
11. Samozavedanje
12. Soočanje in premagovanje težav
13. Spoštovanje
14. Ustvarjanje soglasja
15. Vljudna interakcija
16. Vljudna komunikacija
17. Vljudno reševanje problemov
18. Vzpostavljanje prijateljstev
19. Zavedanje čustev
20. Zavedanje drugačnosti
Najbrž ste ugotovili, da naštete vrline niso kar tako. Zametki nekaterih so otrokom res lahko 'položeni v zibelko', a da jih otrok lahko razvije do njihove polnosti, mora biti psihološko do neke mere zrel. Pa si poglejmo, kako v fazah poteka socializacija otroka.
Prvo fazo socializacije imenujemo primarna socializacija. Le-ta se začne takoj po rojstvu, ko otrok začne vzpostavljati čustveno navezanost sprva na mamo, nato pa se ta krog bližnjih oseb počasi širi. Osnova vsakega medsebojnega odnosa je čustvene narave. Brez čustev pravih odnosov ni. In prav čustvena navezanost otroka na starše in druge zanj pomembne odrasle, le-tem daje možnost in priložnost, da otroka vzgojijo in izobrazijo. Pomembno je torej, da ima otrok okoli sebe dovolj zrelih odraslih oseb, na katere se lahko varno naveže, kar seveda ne pomeni, da bodo frustracije iz njegovega življenja popolnoma izločene. Varna navezanost pomeni, da otrok od odraslih prejme vso fizično in čustveno podporo takrat, ko jo potrebuje. Kadar se proces navezovanja otroka na starše prekine, ponavadi zaradi vstopa v vrtec, se čustveno navezovanje ne bo ustavilo. Otroci se bodo namesto na starše čustveno navezovali na sovrstnike, torej, eden na drugega. Ker so otrokovi vrstniki prav tako nezreli, kot on sam, mu čustvene varnosti, ki jo potrebuje za zdrav razvoj, seveda ne morejo nuditi. Tem bolj bo otrok navezan na svoje sovrstnike, manj bo navezan na svoje starše in bližnje odrasle; to lahko pripelje do tega, da otroci enostavno ne spoštujejo več vzgojne avtoritete staršev in drugih odraslih.
V teh zgodnjih letih se otrok socialnih veščin uči preko zgleda, ki mu ga dajejo odrasli. Čim bolj so ti odrasli psihološko zreli, torej uspešno socializirani, tem boljši zgled dajejo otroku in tem bolj uspešno otrok prevzema socialne veščine. Ko pa otrok doseže starost okoli 5 -7 let, se začne sekundarna socializacija. V tem času otrok vstopi v šolo, ki mu poglobljeno in sistematično posreduje kulturo družbene skupnosti katere del je. Dandanašnji smo prepričani, da mora šola posredovati družbene vrednote, pravila in vzorce obnašanja. Vendar prevzemanje vrednot in vzorcev obnašanja ni vezano samo na šolo. V kakršnem koli okolju se otrok znajde, ga bo le-to vpeljalo v družbeno življenje. Ali bolje, otrok bo splošno sprejete vzorce obnašanja kar sam prevzel oz. posnemal. Kajti velik del zgodnjega in srednjega otroštva se otrok uči tako, da posnema ljudi in njihovo obnašanje v svoji okolici.
Več kot očitno je, da šola ni izoliran fenomen v življenju. Njeno funkcioniranje oblikujejo strokovne smernice v obliki vzgojnega in izobraževalnega načrta na eni strani in popularna kultura na drugi strani, ki se najbolje odraža prav v neuspešnosti socializacije otrok oz. v njihovem obnašanju, čustvovanju, v njihovih idealih, načinu razmišljanja in odnosu do sebe in drugih. Pravzaprav je šolsko življenje odraz družbe kot celote.
Eden najbolj problematičnih pojavov v današnem družbenem življenju, je pojav ti. kulture vrstnikov, ki ga v svoji knjigi z naslovom Hold On To Your Kids, natančno in jasno opiše kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Kultura vrstnikov je nastala med drugim tudi zaradi popolne institucionalizacije vzgoje in izobraževanja, torej vrtcev in šol, kjer otroci preživijo večji del časa. Dolgotrajno preživljanje časa v vrtcu in šoli, kot že rečeno, prekine čustveno navezovanje otroka na starše in druge pomembne odrasle in jim tako odvzame avtoriteto. Otroci se začno navezovati eden na drugega. Drug drugemu postanejo zgled od katerega se učijo; otroci tako rekoč vzgajajo otroke. Poleg tega zaradi svoje občutljivosti na zunanje dražljaje in nesposobnosti kritičnega mišljenja (seveda, če pa zanj še niso zreli) otroci posvajajo in ponotranjajo vzorce obnašanja, čustvovanja in mišljenja popularne kulture, ki jim ga posredujejo mediji. Rezultat vsega tega je infantilizacija družbe, kateri smo priča. Najvišje vrednote so uspeh, materialno bogastvo in užitek, namesto prevzemanja odgovornosti in življenjske modrosti.
Za razvoj občutka odgovornosti in modrosti, je potrebna določena psihološka zrelost. Šele ko otrok doseže starost 12 let, torej, ko izstopi iz konkretno-operativne faze razvoja (po Piagetu) in začne razumevati abstraktne pojme in fenomene življenja, lahko začnemo govoriti o resnem, poglobljenem in bolj ali manj zavestnem učenju socialnih veščin. To obdobje po 12, 13 letu starosti otroku prinese tudi resnično zanimanje za svoje vrstnike. Resnično zanimanje za druge ljudi pa je eden izmed pogojev za zdravo in učinkovito socializacijo.
Prav tako je pogoj za zdravo in učinkovito socializacijo do določene mere razvit razum, ki je sposoben vsaj osnovne (samo)refleksije, ki otroku daje občutek o njem samem. (Samo)refleksijo otrok razvije postopno, najučinkoviteje ob spremljavi in pomoči odraslega. Rezultat (samo)refleksije je, kot že rečeno, občutek o samem sebi, ki daje podlago osebni identiteti posameznika. Najstniška leta so tudi obdobje, ko otrok razvija svojo osebnost, ki je nekakšna zaokrožena celota telesnih, vitalno-čustvenih in miselnih faktorjev. Ko otrok pozna in čuti samega sebe in pozna in razume družbo v kateri živi, se pravi izzivi socializacije šele začnejo. Kajti, resnično socializiran človek je sposoben medsebojnega razumevanja, se zna prilagajati in harmonično sobivati z drugimi, a hkrati je tudi zvest samemu sebi. To je tudi ključ za razumevanje resnične socializacije. Če posameznik namreč ni zvest samemu sebi, ampak zgolj prevzema družbene vrednote in vzorce obnašanja, ne moremo govoriti o socializaciji, temveč o indoktrinaciji. Slovenci se tega dejstva vse premalo zavedamo in ne znamo ločevati posameznikove integritete (biti zvest samemu sebi) od egoističnega obnašanja.
Zdi pa se, da v kolektivni zavesti vlada drugačna podoba socializiranega posameznika. Podoba socializiranega človeka izgleda nekako takole: je ekstrovertiran, samozavesten, rad govori, se zna postaviti zase, je vedno rad v družbi, vedno napravi močan vtis, skratka, vedno 'zmaga' in znajde v krutem svetu. Nikoli ni v dvomih, nikoli pesimističen, nikoli si ne želi samote, nikoli ni sramežljiv, nikoli se ne postavi v ozadje, nikoli ni tih in nikoli ne odstopi od svoje 'resnice'. Sledi logično vprašanje, ali takšen 'socializiran' posameznik sploh poseduje socialne veščine, ki so nujno potrebne za harmonično življenje v družbi. V mislih imam predvsem naslednje socialne veščine: družbena ozaveščenost, ki vsebuje poznavanje in razumevanje družbe, v kateri posameznik živi; empatija, ki zahteva sposobnost 'vživeti se v kožo drugega'; obvladovanje čustev, ki zahteva, da posameznik v sporih svoja čustva potisne v ozadje in skuša s pomočjo razuma premostiti nesoglasja in najti rešitev zanje; odgovornost, ki zahteva, da je posameznik voljan priznati napake in jih tudi popraviti; pripravljenost pomagati, ki od posameznika zahteva, da drugemu pomaga na način, ki je koristen za pomoči potrebnega in ne tako, kot on sam misli, da je najbolje; spoštovanje, ki zahteva, da posameznik brez predsodkov posluša drugega in sprejme njegovo resnico; ustvarjanje soglasja, ki zahteva, da posameznik odstopi od svoje lastne resnice in sprejme tisto, kar je dobro za skupnost; zavedanje drugačnosti, ki zahteva, da posameznik ne sodi na podlagi lastnih prepričanj in sprejme druge takšne, kakršni so. Je zgoraj opisani lik 'socializiranega' posameznika sposoben vsega tega? Po mojem mnenju nikakor.
Kako učinkovita je torej socializacija v šolah? Pred kratkim sta Inštitut za etiko in SAZU organizirala posvet o etiki in vrednotah v vzgoji in izobraževanju, ki so se ga udeležili ravnatelji iz preko 400 šol. Strinjali so se, da je razkorak met ideali in vrednotami, ki naj bi jih kultivirali vrtci in šole, in dejanskim obnašanjem otrok, kritičen. S tem so posredno priznali, da socializacija v vrtcih in šolah ne dosega željenih standardov. Žal se ne zavedajo, kako zelo korenito se bodo morali lotiti sprememb, če resnično želijo izboljšati stanje med šolarji. Le-ti so v svojem učnem obdobju podvrženi sekundarni socializaciji, o kateri smo ravnokar govorili. Sledi ji terciarna socializacija.
Terciarna socializacija traja od obdobja adolescence. Zanjo je značilno, da posameznik ne ponotranja več tistega, kar mu nudi okolica in na podlagi že privzetih vzorcev sam začenja oblikovati svoje življenje (poklic, partnerstvo, družina). Koliko je v tem oblikovanju res samostojen je težko reči, saj si življenje uredi na podlagi prej prevzetih družbenih vrednotah, mišljenju in vzorcih obnašanja. Takšna socializacija pravzaprav diši po indoktrinaciji, saj si posameznik svojega življenja ne oblikuje na podlagi lastnega mišljenja, lastnih izkušenj in iz njih pridobljene življenjske modrosti, temveč, kot že rečeno, na podlagi privzetih družbenih vzorcev.
Sled za človekovo posameznostjo, se v slovenski socializaciji skoraj popolnoma izgubi. Vendar pa harmonično družbo lahko sestavljajo zgolj in samo resnično svobodni in modri posamezniki, ki vedo kdo so in se zavedajo, katere so resnične potrebe družbe, katerih nikakor ne smemo enačiti z že obstoječimi družbenimi vrednotami in vzorci obnašanja. Po mojem mnenju se moramo v Sloveniji na področju socializacije nujno osredotočiti na razvoj posameznika in njegove odgovornosti, ki jo ima v družbi, namesto, da smo (skoraj) obsedeni s prevzemanjem družbenih vrednot in vzorcev obnašanja, ki so, mimogrede, skrajno vprašljivi. Tu ne govorim o plemenitih idealih, o katerih je vse več govora, temveč o tistih vrednotah, po katerih se kot družba ravnamo, čeprav bolj ali manj nezavedno. A o tem kdaj drugič.
Gita Mateja de Laat
11.9.2013
Skratka, podala sem se na lov za socializacijo na tuje spletne strani. In, voila, na prvi strani mi vsevedni stric 'gugl' ponudi knjigo z naslovom »101 Ways to Teach Children Social Skills«, katere avtor je Lawrence E. Shapiro, Ph.D. Končno nekaj konkretnega. Tudi njegov uvod v omenjeno knjigo je precej konkreten. Takole pravi nekaj začetnih stavkov knjige.
»Zdi se, da imajo nekateri otroci socialne vreščine prirojene, medtem ko se drugi spopadajo z različnimi izzivi družbenega sprejemanja. Nakateri otroci z lahkoto vzpostavljajo prijateljstva; drugi so samotarji. Nekateri otroci posedujejo samoobvladovanje, drugi so vročekrvni. Nekateri so naravni voditelji, medtem, ko so drugi raje v ozadju.
Za mnoge aspekte socialnega razvoja se zdi, da so del otrokovega značaja, vendar je znano, da okolje lahko igra pomembno vlogo v otrokovem socialnem razvoju.« Avtor naprej piše, da se otrok lahko nauči socialnih veščin, mislim pa, da je pri tem 'pozabil' napisati, da mora biti otrok psihološko zrel za učenje le-teh. Kakorkoli, knjiga je dragocena predvsem zaradi tega, ker daje jasen vpogled v to, kaj socialne veščine sploh so. Pa jih naštejmo:
1. Družbena ozaveščenost
2. Empatija
3. Komunikacija čustev
4. Obvladovanje čustev
5. Odgovornost
6. Odločnost
7. Odločanje
8. Pozitivno mišljenje
9. Pripravljenost pomagati
10. Reševanje sporov
11. Samozavedanje
12. Soočanje in premagovanje težav
13. Spoštovanje
14. Ustvarjanje soglasja
15. Vljudna interakcija
16. Vljudna komunikacija
17. Vljudno reševanje problemov
18. Vzpostavljanje prijateljstev
19. Zavedanje čustev
20. Zavedanje drugačnosti
Najbrž ste ugotovili, da naštete vrline niso kar tako. Zametki nekaterih so otrokom res lahko 'položeni v zibelko', a da jih otrok lahko razvije do njihove polnosti, mora biti psihološko do neke mere zrel. Pa si poglejmo, kako v fazah poteka socializacija otroka.
Prvo fazo socializacije imenujemo primarna socializacija. Le-ta se začne takoj po rojstvu, ko otrok začne vzpostavljati čustveno navezanost sprva na mamo, nato pa se ta krog bližnjih oseb počasi širi. Osnova vsakega medsebojnega odnosa je čustvene narave. Brez čustev pravih odnosov ni. In prav čustvena navezanost otroka na starše in druge zanj pomembne odrasle, le-tem daje možnost in priložnost, da otroka vzgojijo in izobrazijo. Pomembno je torej, da ima otrok okoli sebe dovolj zrelih odraslih oseb, na katere se lahko varno naveže, kar seveda ne pomeni, da bodo frustracije iz njegovega življenja popolnoma izločene. Varna navezanost pomeni, da otrok od odraslih prejme vso fizično in čustveno podporo takrat, ko jo potrebuje. Kadar se proces navezovanja otroka na starše prekine, ponavadi zaradi vstopa v vrtec, se čustveno navezovanje ne bo ustavilo. Otroci se bodo namesto na starše čustveno navezovali na sovrstnike, torej, eden na drugega. Ker so otrokovi vrstniki prav tako nezreli, kot on sam, mu čustvene varnosti, ki jo potrebuje za zdrav razvoj, seveda ne morejo nuditi. Tem bolj bo otrok navezan na svoje sovrstnike, manj bo navezan na svoje starše in bližnje odrasle; to lahko pripelje do tega, da otroci enostavno ne spoštujejo več vzgojne avtoritete staršev in drugih odraslih.
V teh zgodnjih letih se otrok socialnih veščin uči preko zgleda, ki mu ga dajejo odrasli. Čim bolj so ti odrasli psihološko zreli, torej uspešno socializirani, tem boljši zgled dajejo otroku in tem bolj uspešno otrok prevzema socialne veščine. Ko pa otrok doseže starost okoli 5 -7 let, se začne sekundarna socializacija. V tem času otrok vstopi v šolo, ki mu poglobljeno in sistematično posreduje kulturo družbene skupnosti katere del je. Dandanašnji smo prepričani, da mora šola posredovati družbene vrednote, pravila in vzorce obnašanja. Vendar prevzemanje vrednot in vzorcev obnašanja ni vezano samo na šolo. V kakršnem koli okolju se otrok znajde, ga bo le-to vpeljalo v družbeno življenje. Ali bolje, otrok bo splošno sprejete vzorce obnašanja kar sam prevzel oz. posnemal. Kajti velik del zgodnjega in srednjega otroštva se otrok uči tako, da posnema ljudi in njihovo obnašanje v svoji okolici.
Več kot očitno je, da šola ni izoliran fenomen v življenju. Njeno funkcioniranje oblikujejo strokovne smernice v obliki vzgojnega in izobraževalnega načrta na eni strani in popularna kultura na drugi strani, ki se najbolje odraža prav v neuspešnosti socializacije otrok oz. v njihovem obnašanju, čustvovanju, v njihovih idealih, načinu razmišljanja in odnosu do sebe in drugih. Pravzaprav je šolsko življenje odraz družbe kot celote.
Eden najbolj problematičnih pojavov v današnem družbenem življenju, je pojav ti. kulture vrstnikov, ki ga v svoji knjigi z naslovom Hold On To Your Kids, natančno in jasno opiše kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Kultura vrstnikov je nastala med drugim tudi zaradi popolne institucionalizacije vzgoje in izobraževanja, torej vrtcev in šol, kjer otroci preživijo večji del časa. Dolgotrajno preživljanje časa v vrtcu in šoli, kot že rečeno, prekine čustveno navezovanje otroka na starše in druge pomembne odrasle in jim tako odvzame avtoriteto. Otroci se začno navezovati eden na drugega. Drug drugemu postanejo zgled od katerega se učijo; otroci tako rekoč vzgajajo otroke. Poleg tega zaradi svoje občutljivosti na zunanje dražljaje in nesposobnosti kritičnega mišljenja (seveda, če pa zanj še niso zreli) otroci posvajajo in ponotranjajo vzorce obnašanja, čustvovanja in mišljenja popularne kulture, ki jim ga posredujejo mediji. Rezultat vsega tega je infantilizacija družbe, kateri smo priča. Najvišje vrednote so uspeh, materialno bogastvo in užitek, namesto prevzemanja odgovornosti in življenjske modrosti.
Za razvoj občutka odgovornosti in modrosti, je potrebna določena psihološka zrelost. Šele ko otrok doseže starost 12 let, torej, ko izstopi iz konkretno-operativne faze razvoja (po Piagetu) in začne razumevati abstraktne pojme in fenomene življenja, lahko začnemo govoriti o resnem, poglobljenem in bolj ali manj zavestnem učenju socialnih veščin. To obdobje po 12, 13 letu starosti otroku prinese tudi resnično zanimanje za svoje vrstnike. Resnično zanimanje za druge ljudi pa je eden izmed pogojev za zdravo in učinkovito socializacijo.
Prav tako je pogoj za zdravo in učinkovito socializacijo do določene mere razvit razum, ki je sposoben vsaj osnovne (samo)refleksije, ki otroku daje občutek o njem samem. (Samo)refleksijo otrok razvije postopno, najučinkoviteje ob spremljavi in pomoči odraslega. Rezultat (samo)refleksije je, kot že rečeno, občutek o samem sebi, ki daje podlago osebni identiteti posameznika. Najstniška leta so tudi obdobje, ko otrok razvija svojo osebnost, ki je nekakšna zaokrožena celota telesnih, vitalno-čustvenih in miselnih faktorjev. Ko otrok pozna in čuti samega sebe in pozna in razume družbo v kateri živi, se pravi izzivi socializacije šele začnejo. Kajti, resnično socializiran človek je sposoben medsebojnega razumevanja, se zna prilagajati in harmonično sobivati z drugimi, a hkrati je tudi zvest samemu sebi. To je tudi ključ za razumevanje resnične socializacije. Če posameznik namreč ni zvest samemu sebi, ampak zgolj prevzema družbene vrednote in vzorce obnašanja, ne moremo govoriti o socializaciji, temveč o indoktrinaciji. Slovenci se tega dejstva vse premalo zavedamo in ne znamo ločevati posameznikove integritete (biti zvest samemu sebi) od egoističnega obnašanja.
Zdi pa se, da v kolektivni zavesti vlada drugačna podoba socializiranega posameznika. Podoba socializiranega človeka izgleda nekako takole: je ekstrovertiran, samozavesten, rad govori, se zna postaviti zase, je vedno rad v družbi, vedno napravi močan vtis, skratka, vedno 'zmaga' in znajde v krutem svetu. Nikoli ni v dvomih, nikoli pesimističen, nikoli si ne želi samote, nikoli ni sramežljiv, nikoli se ne postavi v ozadje, nikoli ni tih in nikoli ne odstopi od svoje 'resnice'. Sledi logično vprašanje, ali takšen 'socializiran' posameznik sploh poseduje socialne veščine, ki so nujno potrebne za harmonično življenje v družbi. V mislih imam predvsem naslednje socialne veščine: družbena ozaveščenost, ki vsebuje poznavanje in razumevanje družbe, v kateri posameznik živi; empatija, ki zahteva sposobnost 'vživeti se v kožo drugega'; obvladovanje čustev, ki zahteva, da posameznik v sporih svoja čustva potisne v ozadje in skuša s pomočjo razuma premostiti nesoglasja in najti rešitev zanje; odgovornost, ki zahteva, da je posameznik voljan priznati napake in jih tudi popraviti; pripravljenost pomagati, ki od posameznika zahteva, da drugemu pomaga na način, ki je koristen za pomoči potrebnega in ne tako, kot on sam misli, da je najbolje; spoštovanje, ki zahteva, da posameznik brez predsodkov posluša drugega in sprejme njegovo resnico; ustvarjanje soglasja, ki zahteva, da posameznik odstopi od svoje lastne resnice in sprejme tisto, kar je dobro za skupnost; zavedanje drugačnosti, ki zahteva, da posameznik ne sodi na podlagi lastnih prepričanj in sprejme druge takšne, kakršni so. Je zgoraj opisani lik 'socializiranega' posameznika sposoben vsega tega? Po mojem mnenju nikakor.
Kako učinkovita je torej socializacija v šolah? Pred kratkim sta Inštitut za etiko in SAZU organizirala posvet o etiki in vrednotah v vzgoji in izobraževanju, ki so se ga udeležili ravnatelji iz preko 400 šol. Strinjali so se, da je razkorak met ideali in vrednotami, ki naj bi jih kultivirali vrtci in šole, in dejanskim obnašanjem otrok, kritičen. S tem so posredno priznali, da socializacija v vrtcih in šolah ne dosega željenih standardov. Žal se ne zavedajo, kako zelo korenito se bodo morali lotiti sprememb, če resnično želijo izboljšati stanje med šolarji. Le-ti so v svojem učnem obdobju podvrženi sekundarni socializaciji, o kateri smo ravnokar govorili. Sledi ji terciarna socializacija.
Terciarna socializacija traja od obdobja adolescence. Zanjo je značilno, da posameznik ne ponotranja več tistega, kar mu nudi okolica in na podlagi že privzetih vzorcev sam začenja oblikovati svoje življenje (poklic, partnerstvo, družina). Koliko je v tem oblikovanju res samostojen je težko reči, saj si življenje uredi na podlagi prej prevzetih družbenih vrednotah, mišljenju in vzorcih obnašanja. Takšna socializacija pravzaprav diši po indoktrinaciji, saj si posameznik svojega življenja ne oblikuje na podlagi lastnega mišljenja, lastnih izkušenj in iz njih pridobljene življenjske modrosti, temveč, kot že rečeno, na podlagi privzetih družbenih vzorcev.
Sled za človekovo posameznostjo, se v slovenski socializaciji skoraj popolnoma izgubi. Vendar pa harmonično družbo lahko sestavljajo zgolj in samo resnično svobodni in modri posamezniki, ki vedo kdo so in se zavedajo, katere so resnične potrebe družbe, katerih nikakor ne smemo enačiti z že obstoječimi družbenimi vrednotami in vzorci obnašanja. Po mojem mnenju se moramo v Sloveniji na področju socializacije nujno osredotočiti na razvoj posameznika in njegove odgovornosti, ki jo ima v družbi, namesto, da smo (skoraj) obsedeni s prevzemanjem družbenih vrednot in vzorcev obnašanja, ki so, mimogrede, skrajno vprašljivi. Tu ne govorim o plemenitih idealih, o katerih je vse več govora, temveč o tistih vrednotah, po katerih se kot družba ravnamo, čeprav bolj ali manj nezavedno. A o tem kdaj drugič.
Gita Mateja de Laat
11.9.2013
