zavod za razvoj šolanja na domu
Dobrodošli na spletni strani Zavoda za razvoj šolanja na domu.
Zavod za razvoj šolanja na domu (kratko Zavod ŠND) deluje od aprila 2018. Nastal je kot nadgradnja že obstoječih aktivnosti družin, ki so svoje otroke šolale na domu.
Danes Zavod ŠND izvaja različne dejavnosti, s katerimi podpiramo starše pri odločanju za šolanje na domu, hkrati pa jim omogočamo tudi strokovno podporo pri soočanju z izzivi. Sledimo dogajanju s področja šolanja na domu v tujini, in tako kot je praksa tam, počasi nastajajo tudi lokalne skupinice v različnih kotičkih Slovenije, ki učencem in njihovim staršem omogočajo učenje v manjših skupinah.
Danes Zavod ŠND izvaja različne dejavnosti, s katerimi podpiramo starše pri odločanju za šolanje na domu, hkrati pa jim omogočamo tudi strokovno podporo pri soočanju z izzivi. Sledimo dogajanju s področja šolanja na domu v tujini, in tako kot je praksa tam, počasi nastajajo tudi lokalne skupinice v različnih kotičkih Slovenije, ki učencem in njihovim staršem omogočajo učenje v manjših skupinah.
NOV POGLED NA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE
Koronska kriza, ki je v svoj prijem ujela tudi šolstvo, s seboj prinaša priložnost, da na šole, učenje in poučevanje, začnemo gledati z drugačnega zornega kota. Predvsem se moramo ves čas zavedati, da mora biti cilj vzgoje in izobraževanja celosten razvoj otroka, kar nujno vključuje vzgojo vseh delov otrokove biti; vzgojo za telesno zdravje, vzgojo za čustveno stabilnost in konstruktivno čustveno naravnanost do samega sebe, drugih ljudi in življenja na sploh ter razvoj miselnih sposobnosti in individualnih potencialov vsakega posameznega otroka.
Kot rdečo nit novega pogleda na in odnosa do učenja in poučevanja lahko vzamemo naslednje besede francoskega filozofa Rogerja Garaudyja: »Človek ni samo to, kar je, temveč tudi to, kar še ni.« Njihovo sporočilo je naslednje: »Vsak otrok oziroma človek v sebi nosi potencial, ki ga mora šele razviti.«
Učni proces, ki se odvija v šolah kot jih poznamo danes, kljub plemenitim ciljem vzgoje in izobraževanja, zapisanih v Beli knjigi, notranjega potenciala otrok pravzaprav ne upošteva. V njegovem središču namreč stojijo učna snov in učni cilji, ki jih mora otrok tekom svoje šolske poti doseči in ne otrok sam ter razvoj njegovih sposobnosti. Pri tem se otrokove notranje narave in njegovega potenciala (način učenja in spoznavanja sveta, razvojni tempo, močne in šibke plati, nagnjenja ter darovi in talenti), kot že rečeno, ne upošteva. Poučevanje v šolah namreč ni prilagojeno potrebam posameznega otroka, temveč sledi pedagoškim načelom, ki naj bi veljali za vse. A psihološka veda in izkušnje nas učijo, da so si otroci različni, da se razvijajo v različnih tempih in na različne načine. Seveda obstajajo neke splošne zakonitosti psihološkega razvoja, o katerih nas uči razvojna psihologija, ki jih šola, kot jo poznamo, bolj ali manj upošteva. A če želimo otroke spremljati tako, da se razvijejo v celostna, čustveno stabilna in razmišljujoča bitja, moramo pri vzgoji in izobraževanju nujno upoštevati tudi individualne posebnosti vsakega otroka. Otrok, ki je deležen celostne spremljave na svoji učni poti, se razvije v samostojnega, razmišljujočega posameznika, ki poseduje osebno integriteto in je sposoben v harmoniji sobivati z drugimi ljudmi.
Ta naloga vsekakor ni lahka, a je, vsaj po mojem mnenju, edina pot, po kateri se bomo lahko dvignili iz trenutne krize, ki pa je mnogo globlja in obširnejša od ’koronske zgodbe’.
Gita Mateja de Laat
Kot rdečo nit novega pogleda na in odnosa do učenja in poučevanja lahko vzamemo naslednje besede francoskega filozofa Rogerja Garaudyja: »Človek ni samo to, kar je, temveč tudi to, kar še ni.« Njihovo sporočilo je naslednje: »Vsak otrok oziroma človek v sebi nosi potencial, ki ga mora šele razviti.«
Učni proces, ki se odvija v šolah kot jih poznamo danes, kljub plemenitim ciljem vzgoje in izobraževanja, zapisanih v Beli knjigi, notranjega potenciala otrok pravzaprav ne upošteva. V njegovem središču namreč stojijo učna snov in učni cilji, ki jih mora otrok tekom svoje šolske poti doseči in ne otrok sam ter razvoj njegovih sposobnosti. Pri tem se otrokove notranje narave in njegovega potenciala (način učenja in spoznavanja sveta, razvojni tempo, močne in šibke plati, nagnjenja ter darovi in talenti), kot že rečeno, ne upošteva. Poučevanje v šolah namreč ni prilagojeno potrebam posameznega otroka, temveč sledi pedagoškim načelom, ki naj bi veljali za vse. A psihološka veda in izkušnje nas učijo, da so si otroci različni, da se razvijajo v različnih tempih in na različne načine. Seveda obstajajo neke splošne zakonitosti psihološkega razvoja, o katerih nas uči razvojna psihologija, ki jih šola, kot jo poznamo, bolj ali manj upošteva. A če želimo otroke spremljati tako, da se razvijejo v celostna, čustveno stabilna in razmišljujoča bitja, moramo pri vzgoji in izobraževanju nujno upoštevati tudi individualne posebnosti vsakega otroka. Otrok, ki je deležen celostne spremljave na svoji učni poti, se razvije v samostojnega, razmišljujočega posameznika, ki poseduje osebno integriteto in je sposoben v harmoniji sobivati z drugimi ljudmi.
Ta naloga vsekakor ni lahka, a je, vsaj po mojem mnenju, edina pot, po kateri se bomo lahko dvignili iz trenutne krize, ki pa je mnogo globlja in obširnejša od ’koronske zgodbe’.
Gita Mateja de Laat
